»Prvič je bilo pri vojakih, leta 1983, a takrat smo dali kri zato, da smo šli prej domov.«

»To je zdaj šele drugič. Nisem niti približno, kjer je moj oče, ampak mislim, da bom zdaj v prihodnosti darovala večkrat, da ga bom lahko nadomestila, ko on ne bo zmožen več.«

»Med nami je postalo vrednota, ki se prenaša med generacijami in ni se še zgodilo, da bi kdo, ki bi kri potreboval, ostal brez nje.«

»Krvodajalstvo ni le dejanje, je neko stališče, iskrena, tiha izjava, da nam ni vseeno in da ni vseeno, kaj se dogaja s sočlovekom, z družbo.«

»Pred 11 leti, ko smo začeli to akcijo, smo bili malo skeptični. Nato pa se je izkazalo, da smo vsako leto uspešnejši. Torej je to primer dobre prakse v sistemu krvodajalstva. Ko se povežemo z določeni društvi in klubi, je namreč odzivnost populacije večja in na ta način lahko širimo bazo krvodajalcev.«

»To se prenaša iz roda v rod, tako kot sem ju peljal, ko sta bila stara 6 let, prvič na tekmo, zdaj gresta na kri. Mora biti tradicija. Nikoli ne veš, kdaj potrebuješ, mogoče bo otrok potreboval, hčerka, sin, vnuk, vnukinja, mogoče bo kakšen Ljubljančan potreboval, pa bo dobil pravo kri.«

»Treba bi bilo okrepiti tudi delo z delovnimi organizacijami, torej pridobiti podporo delodajalcev, da bi na ta način lahko širili bazo slovenskih krvodajalcev.«

»Danes živimo v drugih časih in ljudi je treba nagovarjati na drugačne načine. Rednim krvodajalcem je treba omogočiti neki status, ki bo družbeno prepoznal to njihovo pomembno vlogo.«

»Prihajajo tudi krvodajalci, ki so bili na začetku morda zadržani, zdaj pa je znova vzpostavljeno zaupanje med nami.«

»Klicali smo jih spremenjeno – če je nekoč veljalo splošno povabilo na krvodajalsko akcijo, smo čez noč prešli na vabljenje preko sms-sporočil, krvodajalci so potem poklicali transfuzijsko službo, se naročili na odvzem. Nato je sledilo preverjanje zdravstvenega stanja po telefonu in na vstopni kontaktni točki.«